Vsak človek hodi svojo pot kot tihi nosilec svetlobe. 

In ko se naše poti srečajo, se za trenutek razsvetli tudi tisto, česar sami ne bi našli.

 

Mostovi med ljudmi nastanejo, ko si dovolimo biti resnični in ranljivi.

 

Človeka vidimo takšnega, kot ga zmore naš pogled.
Resnica o njem pa živi tam, kjer se naš pogled konča.

 

Ko nežno poskrbim zase, se v meni odpre tih prostor, iz katerega lahko z enako toplino objamem tudi svet.

 

Potrpežljivost naj ne bo čakanje brez nemira, temveč zaupanje, da ima vsak trenutek svoj pravi čas.

 

Ni treba, da vse, kar te boli, takoj razumeš. Nekatere stvari pridejo z razumevanjem šele potem, ko jih preživiš.

 

Ko človek ni slišan, se v njem rodi neizgovorjen svet, kjer odmev lastnega glasu postane edini dokaz, da še obstaja.